Lago di Cecita – Lago Ariamacina – Lago di Cecita

Tehnični podatki o opravljeni poti so informativne narave:

Aktivnost: gorsko kolesarjenje Območje: I - Kalabrija Zahtevnost: srednje težka
Tehnika: 3/5 Kondicija: 3/5 Panorama: 3/5
Čas trajanja: 5,5 h Dolžina: 34,5 km Vzpon: 766 m

V eni najlepših naravnih pokrajin na svetu, Sili, vsaj tako pravijo domačini se odvija najtežji in najlepši MTB maraton v južni Italiji - SILA EPIC MTB MARATHON. Pokrajina v osrčju Kalabrije avanturistom ponuja očarljivo naravo, polno slikovitih poti in pokrajin, gora in očarljivih dolin, rastlin in najrazličnejših živali. Območje so leta 1997 zaščitili in ustanovili Nacionalni park Sila. Simbol parka je volk, stoletja lovljena vrsta in ki je na srečo preživel vse do leta 1970, ko je bil ustanovljen zakon v prid njegovega ohranjanja. V parku je več gorskih vrhov. Ti vrhovi vključujejo Botte Donato, ki se dviga do 1.928 metrov nadmorske višine. Na območju je tudi 1.764 metrov visok Mount Gariglione. Od zgornjih dolin med obema vrhovima navzdol do Tirenskega in Jonskega morja se vije več rek. V celotnem parku so skozi leta zgrajena tudi številna umetna jezera. Največja so jezero Cecita, Arvo in Ampollino. Park je raj za pohodnike in gorske kolesarje v zimskem času pa se lahko veselimo smučanja po obronkih gora.

Izhodišče: 39.367247, 16.520578

Po avtocesti Ljubljana – Trst – Benetke – Bologona – Rim – Neapelj - Cosenza. Avtocesto sva zapustila na izvozu Cosenza in se usmerila za Parco Nazionale Della Sila. Najprej sva hotela parkirati pri cerkvi Chiesa di San Lorenzo, nato pa sva zaradi boljšega dostopa avto pustila pri kmetiji Scrivano Terre d'Altopiano.

Opis:
Pot sva začela na višini 1200 m, najvišja točka, ki sva jo dosegla pa je 1515 m. Vse skupaj sva naredila cca. 750 m vzpona. Večinoma sva vozila po poteh čez neskončne borove gozdove. Pot ni tako pestra in »dišeča«, kar se tiče rastlinstva, kot prejšnja v parku Pollino. Je pa zato divja in neokrnjena. Ker poteka bolj ali manj na isti nadmorski višini, se rastje ne spreminja drastično. Med potjo ni nobenega resnega klanca zato tudi dolgega uživaškega spusta ni bilo za pričakovati. Pot je lepa, panoramska. Kot sem že omenil so skozi leta zgrajena tudi številna umetna jezera, midva sva obvozila jezero Ariamacina. Obala jezera Ariamacina je ena od najbolj izoliranih v tem parku zato je tudi najbolj očarljiva. Oaza v resnici predstavlja pomembno mesto za zaščito ptic selivk, ki občasno prehajajo ali se zadržujejo na močvirju. Zazdelo se nama je da sva tu videla velikega sokola, kasneje pa še lisico. Na celotni poti sva srečala le dva pohodnika. Delček poti vmes poteka tudi po asfaltu, zaključi pa se po cvetočih travnikih, mimo polj in kmetij. V parku se nahajajo številne turistične vasice, ki so bile skozi leta zgrajene, da bi gostile nešteto turistov, ki se vsako leto odpravijo na to območje. Na koncu sva pri kmetiji, kjer sva parkirala avto, odkrila njihovo posebnost. Kmetija se ukvarja z gojenjem jagod in prodajajo raznovrstnih domačih sladoledov. Tu sva jedla najboljši jagodni sladoled v življenju.

Višinski profil

Opozorilo: Podatki in informacije o poti so informativne narave. Nekatere poti v naravi niso označene. Kolesarjenje ni dovoljeno po gozdnih vlakah, planinskih poteh in drugih poteh, razen če je izrecno dovoljeno. Kolesarjenje je dovoljeno po cestah in gozdnih cestah, razen če velja izrecna prepoved. Kjer je kolesarjenje prepovedano, je potrebno sestopiti s kolesa in pot nadaljevati peš. Sledi v formatu .gpx so informativne narave in zgolj pripomoček za orientacijo. Kolesarjenje po celotni sledi v formatu .gpx ni nujno dovoljeno. Kolesarite na lastno odgovornost.

Instagram