V zaselku Jamnica so ob prostranih gozdovih in pašnikih s čudovitimi razgledi urejene steze, ki so namenjene kolesarjem z gorskimi kolesi. V parku se lahko odločiš za manj zahtevne steze ali pa si izbereš poti s tehnično zahtevnejšimi odseki in si tako pridobiš izkušnje za kasnejše podvige na daljših turah. Poti so med seboj povezane s posebno stezo, ki je zgrajena izključno za lažjo vrnitev nazaj na vrh. Tu lahko doživiš gorsko kolesarjenje v najboljši obliki, ti zagotavlja tudi gorata okolica, ki je polna odličnih »single trailov«. Zaradi sončne lege se kolesarska sezona v parku Jamnica začne aprila in konča s prvim snegom v novembru. V parku so na voljo tudi vodene ture in možnost izposoje koles. Regija, ki ponuja nepozabna gorskokolesarska doživetja že vrsto let gosti mednarodni spektakel Black Hole Enduro - dirko svetovnega pokala Enduro World Series.
Košenjak po višini le malo zaostaja za Pohorjem, leži na slovensko-avstrijski meji severno od Dravograda. Na severu se navezuje na gorovje Golice. Njegova južna pobočja se spuščajo proti Dravi, kjer se na prisojnih pobočjih višjih leg prevladujejo travišča, ki se spomladi odenejo v pisane barve. Za Košenjak so značilne samotne kmetije, pašniki in prostrani gozdovi. V njih so nekoč prevladovale bukve, sedaj pa smreke, na površju pa so bile košenine, po katerih je gora dobila ime.
Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
Koroška sodi med najbolj hribovite slovenske pokrajine. Zaznamujejo jo belina skal in mehki obronki predalpskega hribovja. Koroški gozdovi so globoki in temni, tu in tam skoraj neprehodni, a vendar večinoma dobesedno prepredeni s kolovozi in gozdnimi potmi, njihovi grebeni pa so dostopni po stezicah, ki praviloma vodijo do najboljših razglednih točk. Ob poteh so številne koče, kjer nudijo toplo zavetje in prenočišče, hrano in pijačo ter prijazne nasvete. S svojo gosto mrežo obstoječih manj prometnih in gozdnih cest ter z rastočo mrežo kolesarskih stez in poti nudi Koroška številne možnosti za kolesarjenje in doživljanje edinstvene pokrajine med Alpami in reko Dravo. Preko 1.000 km označenih ali na zemljevide vrisanih kolesarskih tur različnih vrst in težavnosti, številne makadamske gorske in gozdne ceste ter kolovozi, edinstveno podzemno kolesarjenje, veliko izjemnih »single trailov« za gorske kolesarje, prvi gorskokolesarski park v Sloveniji.
Tokrat sem se podal na dva manj znana vrhova na avstrijski strani Karavank, Topico (1649 m) in Ojstro (1577m). Vrhova se dvigata v zaledju Železne Kaple, njuna soseda pa sta na zahodu Obir in na vzhodu Peca. Omogočata povsem nove in presenetljive razglede na vse strani, še zlasti pa je lep pogled na verigo Košute in Kamniških Alp. Oba vrhova sta bila do pred kratkim porasla z gozdom, sedaj pa gola zaradi viharja, ki je pustošil tod okoli. Topica je gora za vse letne čase. Če jo obiščeš poleti, se utegneš nanjo vrniti tudi pozimi, kajti teren je primeren tudi za turno smuko. Če jo obiščeš jeseni lahko občuduješ zlato rumene macesne, v katerih je sonce pustilo svoje žerke in se vrneš spomladi, ko je le na Topici pobralo sneg, vse naokoli pa se še svetlikajo pobeljeni karavanški vrhovi.
