Po parih kilometrih prestopimo slovensko-italijansko mejo in se zapeljemo po zamejskem Krasu. Vozimo po razglednih poteh, ki nam nudijo čudovit razgled na Tržaški zaliv. Približno na polovici poti se pri svetišču na Vejni/Monte Grisa obrnemo in se po notranjosti, skozi Opčine, gozd in čez gmajno vrnemo na izhodišče. Kras nam s svojo raznolikostjo in razgibanostjo terena nudi neomejeno možnosti kolesarjenja izven prometnih cest. Množičnost stezic, makadamskih poti in gozdnih cest se zdi kot pravi labirint po katerem raziskujemo zanimivosti te kamnite pokrajine.
Kraški rob je za gorsko kolesarjenje zelo privlačen, zato se vedno in vedno vračam. Kolesarimo lahko tudi pozimi, če le ni prehuda burja. A spomladi je še bolje. Težko prehoden Kraški rob je nekakšna naravna ovira in zato logična izbira za gradnjo utrdb. Obrambno linijo so tam postavili že Rimljani. Ostanki srednjeveških utrdb so še danes vidni visoko nad Črnim Kalom in Podpečjo. Grad Socerb, ki stoji tik ob meji z Italijo, na vzhodni strani oklepa obrambni zid, na ostalih straneh pa ga varujejo prepadne stene. Danes je v gradu restavracija. 300 metrov vzhodno od gradu v borovem gozdičku se nahaja Sveta jama. Jama je edina podzemna cerkev pri nas. Njeni prostori so globoki 44 metrov in dolgi 200 metrov. V njej naj bi, kot smo že omenili, po številnih ljudskih izročilih skoraj dve leti živel mučenik sveti Socerb, ki je prestopil v krščanstvo. Iz vhodne dvorane vodijo stopnice levo mimo podrtih kapnikov do vinske kleti, ki jo je dal urediti grof Petač (Petazzi), eden od lastnikov socerbskega gradu. Po ljudskem izročilu se mu je vino takoj skisalo, ker se ga ni spodobilo hraniti na tako svetem kraju. Raziskovalci so se od nekdanje kleti spustili še 20 metrov nižje, po breznu, ki ga omenja zgodba. Na dnu jame so naleteli na potok, o hudobi pa za zdaj ni sledu.
Kras je poseben svet. Svet rdeče zemlje in rdečega vina, svet kamna in vode, svet vetra in sobivanja z naravo, svet zgodovine in svet neizmerne kulturne in naravne dediščine Slovenije. Geografsko gledano je planota Kras področje med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in Brkini. Za nas je najlepše Kras obiskati spomladi, ko kamen »zacveti« in ga obrusijo cvetovi vrtnic, vasice pa obkrožijo polja maka in ostalih cvetlic ter rdeče češnje in pisani čebelnjaki. Kras je prepreden s potkami, ki nimajo skoraj nobene zveze z makadamskimi cestami. Teh je na tem izletu za vzorec, več pa je travnatih ali skalnatih kolovozov, ki kostem ne prizanašajo. Sestopati ni treba zaradi drugega kot morda pomanjkanja moči, če le obvladate osnove vožnje.
To je hribovit in težko prehoden svet, nekoliko drugačen od preostale Slovenije. Iz gozdov se vzpenjajo proti nebu številni vrhovi, eden najlepših pa je zagotovo Porezen. Vrh je večinoma travnat, nižje pa prehaja v bukov gozd. Severna in vzhodna pobočja so pokrita z gostim gozdom, medtem ko so na južnih in zahodnih pobočjih obsežni travniki, polni gorskega cvetja. Celotno območje je prepredeno z gozdnimi cestami, ki vodijo so samotnih kmetij. Prav po tem ozemlju so namreč Italijani zgradili Alpski zid, v neposredni bližini pa Jugoslovani Rupnikovo linijo. V času rapalske meje je Dom na Poreznu služil kot obmejna stražarnica. Na vrhu so še danes za marsikaterega obiskovalca zanimivi ostanki betoniranih podzemnih rovov, bunkerjev in utrdb Alpskega zidu.
Vrhovi s slikovito obarvanimi travami, okoli pa polno kotanj, vrtač in jam. Kojnik (802m), Golič (890m) sta vrhova, ki stojita na travnatem grebenu prostranih kraških travnikov. Lahko dostopen svojstven gorsko-kraški svet, ki posebej očara pozno pomladi, ko so travniki polni narcis. Tura poteka večinoma po travnatih traktorskih poteh. Začnemo po gozdu, potem pa se dvignemo na goli travnat razgleden greben. Imamo lep pogled na Slavnik, Snežnik , Istro in Jadransko morje. Ob jasnem vremenu pa vidimo Julijske Alpe in Dolomite. To je moja najljubša gorsko-kolesarska tura po Kraškem robu.
