Med potokoma Mala in Velika Reka se dviguje gozdnat hrib Reška planina. Na pobočjih in slemenih prevladujejo samotne kmetije, kjer so se ukvarjali z domačimi obrtmi. Izdelovali so košare, kmečko orodje pa tudi škafe in čebre. Na kmetijah so bili doma odlični tesarji, čevljarji in šivilje. Pridelovali so lan in zanj so imeli posebne lesene sušilnice, imenovane frjače. Ob potokih je ropotalo več mlinov in žaga, nekateri so se preživljali z žganjem apna, v dolini pa je do leta 1963 deloval kamnolom. Žal vseh teh dejavnosti danes ni mogoče več videti. Prav tako razen planinskega doma ne boste našli gostiln.
Našim krajem dajejo značilno podobo slikoviti hribi s cerkvijo na vrhu. Tak je tudi Hom, ki se dviga na robu Posavskega hribovja južno od Šempetra v Savinjski dolini. Homu daje poseben čar v tople barve odeta cerkev sv. Magdalene. Zgrajena je bila v drugi polovici 14. stoletja, okrog leta 1725 pa so ob njej postavili še ločen zvonik. Tik pod cerkvijo stoji Dragov dom na Homu.
V naši deželi najdemo veliko slikovitih gričev s cerkvijo na vrhu, vendar je ta, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini, nekaj prav posebnega. Njegova oblika je dobro vidna z glavne ceste med Vranskim in Celjem in pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici. Gora Oljka s 733 m nadmorske višine leži na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, ki nudi izreden pogled na Savinjsko in Celjsko dolino, del Posavskega hribovja, na severu pa na Peco in Uršljo goro. Na vrhu je impozantna dvostolpna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med letoma 1754 in 1757. Sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče. Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop s kolesom.
Veliki Javornik na Bohorju je najvišji vrh mogočnega Bohorja, najvišji vrh v občini Šentjur in tudi najvišji vrh na Kozjanskem. Sam Bohor je znan po svojih prostranih gozdovih, številnih izvirih pitne vode in ohranjeni naravi, kjer je speljana pot štirih slapov. Pot na Veliki Javornik nas večino časa vodi po gozdnih poteh in cestah, na samem vrhu pa zgodaj spomladi cveti navadna jarica. Edini znani naravni rastišči te znanilke pomladi v Sloveniji sta na Bohorju.
Kum velja za eno izmed trofej med gorskimi in tudi cestnimi kolesarji. Če hočeš videti njegov vrh, se moraš v desetih kilometrih povzpeti za tisoč metrov. To je seveda res, če izbereš najkrajšo pot. Primerjamo jo lahko z vzponom na Mangartsko sedlo. Zato je jasno, da je prav Kum najljubši klanec Primoža Rogliča. To je klanec, ki ti vzame pol ure življenja, če si Roglič, če si navaden smrtnik, pa uro in več. Narava je tu zelo spokojna. Predvsem spomladi, še pred ozelenijo bukve je gozd poln cvetočih rastlin. V maju se razcveti čemaž in napolni gozd s svojim izrazitim vonjem. Vrh Kuma pa je ves cvetoč v maju in v zgodnjem poletju. Najprej zacvetijo tržaški svišči in vijolice, kasneje travniški klinčki, brstične lilije, bele in rumene homulice, zali kobulčki, primožki, hermelike, ki poživijo travnat vrh 1220 metrov visokega Kuma.
