Spet naju je pot popeljala mimo najbolj prijazne in najbolj gostoljubne gospe iz planin. Želela sva se le usesti na klopco pred kočo, gospa se nama je prijazno nasmehnila in v naslednjih nekaj minutah mi je bilo žal, da sendviča nimam več v nahrbtniku. Namreč miza je bila kot bi trenil polna domačih, planšarskih dobrot. Brusnični čaj, obrnjenik, domač kruh, domač kravji sir in savinjski želodec. Vse to nama je prinesla, kar iz lepega. Hvala prijazna gospa. Drugače pa je ta tura enostavna, kratka in seveda lepa. Prilagojeno trenutni situaciji sva jo prehodila zelo počasi. Zato se ne ozirajte preveč na čas – z normalnim tempom in ne predolgimi postanki jo boste prehodili veliko hitreje od naju.

Lahkoten sprehod po oazi žafranov. Neskončno pašnikov, vsi prekriti z žametno vijolično preprogo. Pohitite, takšna je trenutno Menina planina. »Poglej, jezero! In še eno pa še eno pa še veliko njih«: govorim, očarana nad lepotami, ki jih vidim. Zame je bil to prvi izlet po Menini planini. Včasih se mi zdi, da so najlepši kotički res čisto pred nami.

Ali ste že kdaj pomislili, da v okolici Velike planine obstaja še kakšna planina? Ena je ravno nasproti Velike planine in se ji reče Kašna planina, naprej od nje pa je vrh Kranjska reber. Položna, kratka, tehnično nezahtevna in enostavna tura, primerna za vsakogar. Na vrhu si v manj kot 2 urah. Je  brez izpostavljenih delov. V zimskem času sta na poti dva manjša zamrznjena jezerca, prav tako pa pašniki ponujajo nezahteven spust s turnimi smučmi. Včeraj je bil sneg zgoraj pomrznjen in zbit, tako bi planina tudi super za sankanje.