Pot, ki jo opisujem je ena najbolj znanih in najlepših v Livignu, primerna za vsakogar. Vije se po čudovitih pobočjih v visokogorskem okolju. Začetek poti se nahaja v Livignu, lahko izbiraš s katere točke začneš. Mi smo jo ubrali kar iz apartmaja. Za vse, ki ne marate vzponov je na voljo gondola Mottolino, ki te brez težav pripelje do vrha.
Posavsko hribovje skriva veliko vzpetin, ki zaradi svojega spokojnega mira kar vabijo, da jih obiščemo. Najin tokratni cilj je približno pet kilometrov dolg greben med Vačami in Izlakami. Vzpon iz Save je klasična zasavska gorsko kolesarska tura z malce napornejšim vzponom na koncu. Celoten vzpon je po asfaltni cesti. Tik po vrhom pa stoji Planinski dom. Na vrhu Svete gore stoji cerkev Marijinega rojstva, skupaj z drugimi cerkvenimi objekti. Cerkev je znana po svoji čudodelnosti, ki jo v Slavi vojvodine Kranjske opisuje tudi Janez Vajkard Valvasor. Trdil je, da so se v cerkvi dogajali čudeži, med drugim je zapisal, da je neka slepa gospa, ki naj bi jo osebno poznal po kolenih trikrat obšla prezbiterij, in ko je zaključila »obhod« je zavel močan piš, ji odnesel pajčolan, gospa pa je spregledala.
Prekmurje ni znana destinacija za gorsko kolesarjenje, no vsaj za mene ne. Za raziskovanje Prekmurja me je navdušil mg-65.com. Za začetek sem obiskal Krajinski park Goričo. Območje je zaradi prisotnosti v evropskem merilu redkih vrst in življenjskih okolij, dobilo še status varovanega območja Natura 2000. Obiskal sem tudi Sotinski breg, ki je s svojimi 418 metri najvišji vrh v Pomurju. Prekmurci pravijo, da je njihov ponos, domačini pa mu radi rečejo kar prekmurski Triglav.
Kraški rob je za gorsko kolesarjenje zelo privlačen, zato se vedno in vedno vračam. Kolesarimo lahko tudi pozimi, če le ni prehuda burja. A spomladi je še bolje. Težko prehoden Kraški rob je nekakšna naravna ovira in zato logična izbira za gradnjo utrdb. Obrambno linijo so tam postavili že Rimljani. Ostanki srednjeveških utrdb so še danes vidni visoko nad Črnim Kalom in Podpečjo. Grad Socerb, ki stoji tik ob meji z Italijo, na vzhodni strani oklepa obrambni zid, na ostalih straneh pa ga varujejo prepadne stene. Danes je v gradu restavracija. 300 metrov vzhodno od gradu v borovem gozdičku se nahaja Sveta jama. Jama je edina podzemna cerkev pri nas. Njeni prostori so globoki 44 metrov in dolgi 200 metrov. V njej naj bi, kot smo že omenili, po številnih ljudskih izročilih skoraj dve leti živel mučenik sveti Socerb, ki je prestopil v krščanstvo. Iz vhodne dvorane vodijo stopnice levo mimo podrtih kapnikov do vinske kleti, ki jo je dal urediti grof Petač (Petazzi), eden od lastnikov socerbskega gradu. Po ljudskem izročilu se mu je vino takoj skisalo, ker se ga ni spodobilo hraniti na tako svetem kraju. Raziskovalci so se od nekdanje kleti spustili še 20 metrov nižje, po breznu, ki ga omenja zgodba. Na dnu jame so naleteli na potok, o hudobi pa za zdaj ni sledu.
Tik pod vrhom Slivnice, v Coprniški jami, so po starem ljudskem izročilu coprnice z Uršulo na čelu kuhale svoje čarovniške napoje, predvsem pa delale dež, točo in neurja. Z uroki naj bi celo jemale mleko kravam ter povzročale še drugo škodo in bolezni. Zgodbe o domovanju čarovnic v jami in kuhanju coprniških zvarkov so najverjetneje nastale zato, ker se iz nje pozimi dviga topel in vlažen zrak, človeška domišljija pa že od nekdaj ne pozna meja. Slivnica je polna skrivnosti, temačnih in zlobnih, pravi ljudsko izročilo. Zaradi čudovitega razgleda na Cerkniško jezero na drugi strani pa na Alpe so si Slivnico za svoje domovanje izbrale coprnice z Uršulo na čelu. O hudobiji slivniških čarovnic, ki so bojda v Coprniški jami tik pod vrhom kuhale svoje napoje, zvarke, predvsem pa dež in ujme.
