Turska gora se nahaja na grebenu, ki ločuje Kamniško Bistrico in Logarsko dolino, tako da nanjo vodijo poti iz obeh delov Slovenije. Iz kamniške strani je priljubljena pot od Jermanca preko Kamniškega sedla do Turske gore. Iz savinjske pa se Turska gora najlažje doseže mimo slapa Rinke, ki pada 90 metrov globoko preko Okrešlja in na vrh skozi Turski žleb. Poti sta precej zahtevni in za vzpon na goro je obvezno nositi čelado, saj je veliko predelov, kjer se skala kruši in je padanje kamenja pogosto, priporočeno pa je imeti tudi komplet za samovarovanje. V zimskih razmerah pa so obvezne tudi dereze in cepin. Prostrano melišče v žlebu je skrito pod ogromnimi količinami snega, ki se na tem strmem pobočju spontano plazi vsakokrat po obilnejšem sneženju. Potrebno je poudariti, da je območje razmeroma varno prehodno le ob stabilni snežni odeji.

Preberi več

Domačini spodaj ji pravijo kar Gora, v zgodnejši spomin pa je zapisana tudi kot Vrbanov vrh. Malo pod vrhom stoji cerkev Sv. Urbana zavetnika pastirjev, kjer lahko zazvonimo na zvonček, ki izpolni skrite želje. Od tod je doma tudi ime narcisi, tisti roži, ki jo najbolj poznamo s karavanške Golice (tam ji pravijo ključavnica). Tukaj, na Vremščici, pa je njeno ime vrbanščica, ki nas razveseljuje s svojimi belimi cvetovi v maju. Severna pobočja so poraščena z bukovim in jelovim gozdom, južna pa so bolj travnata. Na tem koncu se v zadnjem času spet uveljavlja ovčereja, ki je bila nekoč zelo razširjena. Z vrha pa se spustimo Vremsko dolino, v vasico Matavun in v skrivnostni podzemski svet Škocjanskih jam.

Preberi več

Preberi več

Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.

Preberi več

Preberi več