Preberi več

Pot ob Savinji je speljana po poplavnem nasipu reke Savinje od Celja do Polzele. Speljana je tudi skozi območje Krajinskega parka ribnik Vrbje. Preden se ji priključim me pot vodi skozi hmeljišča. Hmeljarstvo je najbolj prepoznavna dejavnost v Spodnji Savinjski dolini, ki je z razsežnimi hmeljišči dolini daje poseben pečat. Območje Spodnje Savinjske doline se namreč ponaša s kar dobrimi tremi četrtinami vseh slovenskih hmeljišč. Manjši delež hmelja porabijo pri izdelavi zdravil, večino pa v pivovarstvu kot dodatek pri proizvodnji piva, saj da ravno hmelj pivu tisti nenadomestljiv, prijetno grenak okus. Po pridelavi hmelja je Slovenija tretja v Evropi in peta na svetu. V prvem delu nadaljujem pa po poti ob Savinji. Ves čas pa me spremljajo nasadi zelenega zlata. Pot nima nobenega klanca, primerna tudi za družinske izlete, če jo skrajšamo na razdaljo primerno kondiciji skupine.

Preberi več

Čemšeniško planino uvrščamo med najvišje vrhove Posavskega hribovja. Večino planine prekriva gozd. Tudi njen najvišji vrh Črni vrh, kjer je na bukvi skrinjica z vpisno knjigo in žigom, prekriva gozd, zato z nje ni najlepših razgledov. Lep razgled se nam odpre pri Domu dr. Franca Goloba, proti jugu, kjer lahko vidimo Posavsko hribovje. Na vzhodu vidimo Javor, Sveto planino, Mrzlico, Gore, Kopitnik in Veliko Kozje; na jugovzhodu je Kum, za njim so na obzorju Gorjanci, proti jugu in jugozahodu pa Kočevski Rog, Snežnik in Nanos; na zahodu vidimo v daljavi del Julijcev, pogled na pretežni del pa zakriva poraščen greben planine. Južna pobočja Čemšeniške planine so območje Natura 2000 in so zato zavarovana. Dobra polovica je poraščena z mešanim gozdom, ostalo pa so polsuhi travniki, ki se razprostirajo predvsem v višjih predelih. Prav gotovo je zanimiva legenda o Čemšeniški planini in zmaju. Na južni strani planine so namreč pogosti plazovi, ki so si jih ljudje razlagali po svoje. Na gori je bilo namreč veliko jezero, v katerem naj bi prebival zmaj, ki se je včasih tako zelo razjezil, da je spuščal vodo po pobočju planine. Leta 1866 so se namreč po hudem deževju in nevihti, ki je zalila dolino, v bližini Kozonovega grabna pokazale velike proge, ki so bile videti kot sledovi zmajevih peruti.

Preberi več

V naši deželi najdemo veliko slikovitih gričev s cerkvijo na vrhu, vendar je ta, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini, nekaj prav posebnega. Njegova oblika je dobro vidna z glavne ceste med Vranskim in Celjem in pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici. Gora Oljka s 733 m nadmorske višine leži na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, ki nudi izreden pogled na Savinjsko in Celjsko dolino, del Posavskega hribovja, na severu pa na Peco in Uršljo goro. Na vrhu je impozantna dvostolpna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med letoma 1754 in 1757. Sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče. Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop s kolesom.

Preberi več

Ljubljansko barje je mozaik, ki ga sestavljajo travniki, njive, mejice, vodotoki in osuševalni jarki, med katerimi se spleta mreža poljskih poti. Ljudje so si ga skušali že večkrat podrediti, pa jim to nikoli ni zares uspelo. Kakšna sreča! Varuje nas pred poplavami, daje nam sveži zrak, zdravo pitno vodo. Da bi Barje ostalo takšno, kot je, je bil leta 2008 ustanovljen Krajinski park Ljubljansko barje. Najlepši razgled na barje se nam ponuja z cerkvice Svete Ane. Cerkvica je vidna daleč in eden izmed najbolj priljubljenih, pa tudi najlepših, izletniških ciljev ljubljanskega obrobja. Nahaja se na razglednem griču Šentan nad Podpečjo in Jezerom.

Preberi več