Kolesarjenje po stari Rapalski meji, nekdanji meji med Italijo in Jugoslavijo, poteka po starih vojaških poteh, speljanih po pobočjih Slatnika, Lajnarja, Možica in Koble. Med prav uživaško vožnjo po mulatjerah navkreber lahko opazujemo številne raztresene ostanke stare meje. Na čudovito speljani serpentinasti poti nas spremljajo čudoviti razgledi na Baško grapo in na Bohinjsko jezero, s Triglavom v ozadju.
Dolg greben Košute s svojimi obsežnimi travišči že od daleč daje slutiti, da je pod njim marsikaj zanimivega tudi za gorsko kolesarjenje. Ture na planino Pungart, Šijo in Kofce so bile znane že iz prvih vodnikov, z gradnjo novih gozdnih cest in boljšimi kolesi pa so se kot zelo zanimive izkazale še druge potke, zlasti čudovita prečnica iz planine Pungart do Dolge njive, ki je vozna v obe smeri in nadaljevanje od Dolge njive preko Pečovnika do Jezerskega. Možnosti za oblikovanje ture po lastni izbiri je ogromno, od lahkih in kljub temu zanimivih, do težjih. Tura vsebuje vse, od čudovitih razgledov, prečenja preko zanimivih planin, ki se vrstijo ena za drugo in tudi malo adrenalinskega vložka na delu za Tegoško planino, saj prečnica poteka po izpostavljeni in ozki potki. Poleti je na planini res živahno, saj se po planini pasejo živali, ki so jih okoliški kmetje pripeljali na poletno pašo.
Košenjak po višini le malo zaostaja za Pohorjem, leži na slovensko-avstrijski meji severno od Dravograda. Na severu se navezuje na gorovje Golice. Njegova južna pobočja se spuščajo proti Dravi, kjer se na prisojnih pobočjih višjih leg prevladujejo travišča, ki se spomladi odenejo v pisane barve. Za Košenjak so značilne samotne kmetije, pašniki in prostrani gozdovi. V njih so nekoč prevladovale bukve, sedaj pa smreke, na površju pa so bile košenine, po katerih je gora dobila ime.
Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
Vršiška cesta je danes s strmimi nakloni, ovinki in osupljivo pokrajino pribežališče gorskih kolesarjev, ki je nastajala sredi prve svetovne vojne. Le nekaj korakov proč pa v senci Prisojnika sameva nekdanja cesta, sad trdega dela in žrtev ruskih vojnih ujetnikov. Nekdaj strateška cesta je danes le še spomenik smotrne gradnje gorskih cest, saj kljubuje zobu časa že malodane sto let. Pri Tonkini koči na Vršiču je začetek te stare ruske ceste po kateri poteka vzpon in povratek. Cesto preko prevala so med prvo svetovno vojno gradili vojni ujetniki, večinoma Rusi. V njihov spomin je bila leta 1917 postavljena vsem znana Ruska kapelica, ki so jo zgradili preživeli ruski vojni ujetniki. Ob leseni kapeli, posvečeni sv. Vladimirju, so grobovi in kamnita grobnica. Vseskozi na nas pogleduje kamniti obraz Ajdovske deklice, ki naj bi bila tudi sojenica in novorojenčkom prerokovala usodo. Neko noč je v Trenti obiskala mater, ki se ji je nedavno rodil sin. Prerokovala je, da bo postal lovec in ubil Zlatoroga, ta pa ga bo pogubil. Ko so za prerokbo slišale druge ajdovske deklice, so Ajdovsko deklico preklele, ker je napovedala smrt sveti živali v gorah, Zlatorogu. Ko se je vrnila na Prisojnik, je Ajdovska deklica za vedno okamenela, njena prerokba pa se je uresničila.
