Košenjak po višini le malo zaostaja za Pohorjem, leži na slovensko-avstrijski meji severno od Dravograda. Na severu se navezuje na gorovje Golice. Njegova južna pobočja se spuščajo proti Dravi, kjer se na prisojnih pobočjih višjih leg prevladujejo travišča, ki se spomladi odenejo v pisane barve. Za Košenjak so značilne samotne kmetije, pašniki in prostrani gozdovi. V njih so nekoč prevladovale bukve, sedaj pa smreke, na površju pa so bile košenine, po katerih je gora dobila ime.
Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
Vršiška cesta je danes s strmimi nakloni, ovinki in osupljivo pokrajino pribežališče gorskih kolesarjev, ki je nastajala sredi prve svetovne vojne. Le nekaj korakov proč pa v senci Prisojnika sameva nekdanja cesta, sad trdega dela in žrtev ruskih vojnih ujetnikov. Nekdaj strateška cesta je danes le še spomenik smotrne gradnje gorskih cest, saj kljubuje zobu časa že malodane sto let. Pri Tonkini koči na Vršiču je začetek te stare ruske ceste po kateri poteka vzpon in povratek. Cesto preko prevala so med prvo svetovno vojno gradili vojni ujetniki, večinoma Rusi. V njihov spomin je bila leta 1917 postavljena vsem znana Ruska kapelica, ki so jo zgradili preživeli ruski vojni ujetniki. Ob leseni kapeli, posvečeni sv. Vladimirju, so grobovi in kamnita grobnica. Vseskozi na nas pogleduje kamniti obraz Ajdovske deklice, ki naj bi bila tudi sojenica in novorojenčkom prerokovala usodo. Neko noč je v Trenti obiskala mater, ki se ji je nedavno rodil sin. Prerokovala je, da bo postal lovec in ubil Zlatoroga, ta pa ga bo pogubil. Ko so za prerokbo slišale druge ajdovske deklice, so Ajdovsko deklico preklele, ker je napovedala smrt sveti živali v gorah, Zlatorogu. Ko se je vrnila na Prisojnik, je Ajdovska deklica za vedno okamenela, njena prerokba pa se je uresničila.
Veliki Javornik na Bohorju je najvišji vrh mogočnega Bohorja, najvišji vrh v občini Šentjur in tudi najvišji vrh na Kozjanskem. Sam Bohor je znan po svojih prostranih gozdovih, številnih izvirih pitne vode in ohranjeni naravi, kjer je speljana pot štirih slapov. Pot na Veliki Javornik nas večino časa vodi po gozdnih poteh in cestah, na samem vrhu pa zgodaj spomladi cveti navadna jarica. Edini znani naravni rastišči te znanilke pomladi v Sloveniji sta na Bohorju.
Posavsko hribovje skriva veliko vzpetin, ki zaradi svojega spokojnega mira kar vabijo, da jih obiščemo. Najin tokratni cilj je približno pet kilometrov dolg greben med Vačami in Izlakami. Vzpon iz Save je klasična zasavska gorsko kolesarska tura z malce napornejšim vzponom na koncu. Celoten vzpon je po asfaltni cesti. Tik po vrhom pa stoji Planinski dom. Na vrhu Svete gore stoji cerkev Marijinega rojstva, skupaj z drugimi cerkvenimi objekti. Cerkev je znana po svoji čudodelnosti, ki jo v Slavi vojvodine Kranjske opisuje tudi Janez Vajkard Valvasor. Trdil je, da so se v cerkvi dogajali čudeži, med drugim je zapisal, da je neka slepa gospa, ki naj bi jo osebno poznal po kolenih trikrat obšla prezbiterij, in ko je zaključila »obhod« je zavel močan piš, ji odnesel pajčolan, gospa pa je spregledala.